Davnega oktobra leta 1931 je arhitekt Jože Plečnik v češčini pisal kaplanu Alexandru Titlu v Prago: »Nikoli in nikjer me ne imenujte, niti v poročilih niti v časopisju niti pri predavanjih, in ne pripravljajte mi nobenega presenečenja …«

O Plečnikovem pomenu in arhitekturi je v sloviti Knjižnici Václava Havla potekala okrogla miza.

Plečnikovo znamenito delo na Češkem: obnova praškega gradu, historične dominante glavnega mesta, že vpisane na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, obnova predsedniške rezidence – grad v kraju Lány, zasnoval pa je tudi najpomembnejši češki sakralni spomenik 20. stoletja, cerkev Srca Jezusovega v Pragi.

 

O Plečnikovem pomenu in arhitekturi je v sloviti Knjižnici Václava Havla potekala okrogla miza, ena od vrste prireditev, ki jih pripravlja tamkajšnje slovensko veleposlaništvo, sámo ali s sodelovanjem drugih ustanov. Na zelo dobro obiskani prireditvi so nastopili trije poznavalci Plečnikovega dela – Damjan Prelovšek iz Ljubljane, Tomáš Valena iz Münchna ter Martin C. Putna iz Prage. Z uvodno besedo je veleposlanik Leon Marc izpostavil Plečnikov pomen ter nekatere, sicer premalo opažene, a zgodovinsko pogojene stične točke v kulturi Slovencev in Čehov.

Plečnik in Hradčani, torej praški grad, T.G. Masaryk, njegova hči Alice in prvi predsednik Češkoslovaške republike, ki je Plečniku verjel tako zelo, da mu je, tujcu, naložil, naj obnovi večstoletni sedež posvetne in cerkvene oblasti nad češkimi deželami, skratka, mu je dejal, naj grad »iz monarhističnega spremeni v demokratičnega« – ne da bi bilo jasno, kako je to mogoče izpeljati … T. Valena je prepričan, da bi pomen Masarykove hčere Alice bilo potrebno znova ovrednotiti. Iz korespondence je očitno, kako veliko sta govorila o posegih v grad in okolico z vrtovi, pa tudi v predsedniško rezidenco Lány. Alice je, pravi Valena, imela bistveno več vloge kot njen oče. Med njima je znala spretno posredovati, tako da je menda malo manjkalo pa bi Plečnik postal Masarykov zet. Pomembno je tudi veliko spoštovanje med obema možema, kot ugotavlja M.C. Putna, kljub komaj premostljivim nazorskim razlikam med njima: Plečnik je bil, pravi, tradicionalen kristjan, Masaryk svobodomiselnih nazorov, z neprikritim odporom zlasti do češkega katolicizma, ki je zanj bilo preveč »prohabsburško« … D. Prelovšek je z veliko podrobnostmi navajal med drugim tudi, katere Plečnikove zamisli v Hradčanih in okolici niso bile realizirane.

S precejšnjo mero optimizma je mogoče verjeti, da bo Plečnikov opus na Češkem in v Sloveniji nekoč le vpisan na Unescov seznam. Čeprav D. Prelovšek pravi, da slovenska stran odločno premalo stori za to. In da so v Pragi že pripravili predlog za cerkev Srca Jezusovega, v kraljevsko ogrinjalo iz hermelina »oblečeno« stavbo, z značilnim zvonikom in največjo stolpno uro na Češkem. Cerkev leži komaj dva kilometra od Vaclavskega trga, najstrožjega središča Prage. Plečnikova lepotica, gradili so jo v letih 1928-1932, a je dokončane njen mojster nikoli ni videl, pa ima svojo zgodbo.

Davnega oktobra leta 1931 je arhitekt Josip Plečnik v češčini pisal kaplanu Alexandru Titlu v Prago: »Nikoli in nikjer me ne imenujte, niti v poročilih niti v časopisju niti pri predavanjih, in ne pripravljajte mi nobenega presenečenja …« Besede se nanašajo na gradnjo cerkve Srca Jezusovega. Razlog zanje je bil zelo dramatičen. Del tedanje javnosti, tudi nekaj nevoščljivih arhitektov, je zelo agresivno nasprotoval vsem Plečnikovim posegom. Najglasnejša skupina iz krožka domoljubnih čeških žena je sestavila peticijo, na kateri je bilo več kot dvesto podpisov, češ – »tujec nam bo uničil naše Hradčane!«. Tako je mojster leta 1924 razočaran zapustil Prago sredi dela ter vodstvo prepustil svojemu učencu Ottu Rothmayerju (1892 – 1966). Prihajal je le občasno in se po letu 1934 ni